Nova Zelandija – AOTEAROA
MAORI – PAKEHA
Ob novici, da gremo na potovanje, sem iz radovednosti najprej poiskala globus ter s prstom potovala proti Novi Zelandiji. Deželi, ki je med drugim za nas ena najbolj oddaljenih destinacij. Zasledila sem nek članek in počasi poskušala razumeti, kam gremo. Poleg tega, pa je mami domov kmalu prinesla več literature. Iz knjižnice je poleg popotniških knjig (Bogomil Ferfila) prebirala vse kar je omenjalo ta predel sveta. Kupila je Lonely planet, angleškega popotnika, po katerem je potem pripravila tudi predvideno pot, ki smo jo opravili.
Vendar po vsej prebrani literaturi, vseeno tisto okolje lahko čutiš šele tam. Poleg narave in neobljudenosti od turistov me je v Novi Zelandiji presenetilo sožitje angleških priseljencev z prvimi naseljenci – domorodci Maori. Zato bi Vam rada približala njihovo kulturo.
Kia Ora!
Hello! Good luck! Good health!
Pozdravljeni! Srečno! Zdravo!
Novo zelandska zgodovina ni zelo stara. Prvi prebivalci Nove Zelandije , Maori, so prišli iz vzhodne Polinezije pred približno 1500 leti. Evropejci so pripluli precej pozneje. 1642 je pomorščak Abel Tasman z dvema nizozemskima posadkama priplul na južni del južnega otoka, prepričan, da je našel najjužnejšo točko Amerike (Tierra del Fuego- ognjeno zemljo). Medtem, ko se je posadka pripravljala na izkrcanje, je bil natovorjen čoln med obema ladjama s štirimi člani napaden. Abel Tasman se je obrnil in nikoli več vrnil. Novo odkrita zemlja, je en od nizozemskih pomorščakov zapisal v dnevnik: »Nieuw Zeeland« ali New Sea Land – nova dežela v kopnem in tako dodelil ime tema dvema otokoma, Novi Zelandiji.
Šele 127 let kasneje se je James Cook na eni od svojih ekspedicij uspešno izkrcal na severu južnega otoka. Presenečen nad domorodci, ki so govorili isti jezik kot na Havajih, Mikroneziji, Polineziji in ostali Oceaniji. Po tem obisku je James Cook prišel nazaj še nekajkrat in s seboj pripeljal krompir in nazadnje še prašiče, kar so Maori radi sprejeli.
Maori so s svojimi kanuji Wakami pripluli iz oddaljenih otokov na Pacifiku in se tu naselili. Ob raziskovanju njihovega prihoda, so preko DNK odkrili, da so s seboj pripeljali le pse in podgane, ker druge živali kot so piščanci in prašiči niso preživeli čezoceanske plovbe in temperature. Živeli in živijo v večjih skupnostih, vaseh. Imenujejo enega poglavarja oz. šefa, ki ima oblast in daje naloge. Moški so bili zadolženi za lov, ženske pa za nabiralništvo in otroke. Njihovi otroci igrajo se z palicami igrajo in učijo borilnih veščin, plešejo in pojejo ter igrajo na Poi.
Maor ima oblečeno obleko iz živalske kože in perja ali pa iz preprostega blaga ter trsja. Njihove obraze krasijo tipične poslikave ali moko, po telesu in obrazu. Njihova poslikanost je podobno kot pri Indijancih odvisna od položaja v družbi. Glavni je vedno najbolj poslikan, čeprav živi enako, kot ostali prebivalci Maorske vasi. Njegove hčere, žena ali ostale ženske, ki imajo v družbi visoko mesto, imajo poslikano brado in telo.
KAKO SO SE BRANILI?
Tako imenovani »obiskovalci« so imeli precej bolj razvito orožje, toda tudi Maori so imeli svoje skrivno orožje. Prvo: vhodov vas je bilo več, a so bili ozki, da je šel skozenj lahko le posameznik. Živeli so v zemljankah. Hrano so imeli spravljeno v malih lesenih hišicah, dvignjene na stebrih približno meter in pol od tal, zaradi temperature in živali. Ozek vhod v zemljankah, je bil prav tako zaradi varnosti, takoj so lahko takoj likvidirali nepovabljenca. Kadar so jih napadli iz ene strani so se oni umaknili na drugih zadnjih vhodih in tako presenetili sovražnika, ki je prišel v prazno vas. Drugič: Haka (CD št. 4). Haka je energijsko močan ples, ki ga izvajajo moški za ogrevanje, v bojih in ob sprejemanju obiskovalcev. Je neke vrste zaščitni znak Maorov, prav tako, kot njihovo značilno pačenje, telesne poslikave, orožje, ter celotni način življenja. Angleži so prestrašeni odpotovali nazaj v Evropo, kajti Maorske haka, bojni kriki ter njihovo pačenje so bili zanje prevelik udarec.
Haka je sedaj tudi zaščitni znak novozelandske ragbi reprezentance All Black.
POI
je večnamenski predmet, ki ga ženske uporabljajo za ples v prostem času. Lahko ga uporabljamo le za vrtenje, z udarjanjem ob roke pa nastane tudi zvok, ki ga Maori vključijo v svojo glasbo. Včasih so notranjosti vložili kamen, in tako je postal primeren tudi za orodje. Z njim se enkratno razbije orehova lupina, ali pa kot orožje, s katerim se prav tako enkratno razbije nasprotnikova glava. (»demonstracija« (plesa, ne razbijanja glave =D))
Leta 1772 so Maori ubili vodjo francoske ekspedicije, zato so se jim francozi maščevali in pobili 250 domačinov. Od tedaj naprej so v valovih prihajali evropski priseljenci. Njihovo priseljevanje pa je imelo uničujoč vpliv na Maore. Nove bolezni zlasti gripa in ošpice so kosile med njimi. Od belcev so dobili tudi muškete in so jih uporabljali v vrsti medplemenskih uničevalnih vojn. Njihovo prebivalstvo se je skrčilo iz 100 na 56 tisoč. Počasi so Maori sprejeli krščanski nauk, misijonarji so jih učili tudi brati in pisati. Potreba po vzdrževanju reda in zakonitosti, je prisilila Britansko vlado, da se je odločila drugače zakoračiti v novo deželo. Sklenili so, da bodo prevzeli tista ozemlja, za katera se bodo dogovorili z Maori. Leta 1840 so z več Maorskimi poglavarji sklenili znamenito pogodbo Waitangi, ki je prenesla državno suverenost na kraljico Viktorijo. V zameno so jim obljubili nedotakljivost njihove posesti in pravice britanskih državljanov.
Danes Maori zaradi te pogodbe, ki so jo sklenili z osvajalci, živijo v sožitju tudi z ostalimi priseljenci, ki so tja prišli za Angleži. Čistokrvnih Maorov, je vedno manj. En od vzrokov je veliko priseljevanje, trenutno Azijcev ter mešanje kultur.
Pa naj se na koncu vrnem še enkrat k pozdravu.
Maorski pozdrav, že prej omenjen Kia Ora! ali Haere Mai, preprosto pomeni dober dan, dobrodošli. Zanimivo je tudi na kašen način poteka sklenitev pogodbe ali nekakšno dobro prijateljstvo: Osebi stopita ena pred drugo, svojo levo roko položita na ramo drugega, se dotakneta z nosovi in čelom, ter se obenem rokujeta. Preko rok se po njihovem prepričanju prenaša pozitivna energija preko čela pa misli. Navaden pozdrav pa je le z dotikanjem nosu. Prav tako so posebni pri pozdravljanju prijateljev na ulici (pokaži z roko).
Njihov jezik je zanimiv tudi zato, ker veliko enakih besed, v različnih sklopih pomeni lahko nekaj zelo podobnega, ali pa ravno nasprotno. V njihovi abecedi pa je le petnajst črk. Prav tako ima večina krajev maorska imena. Nam so nekatera celo smešna: Papikura, Kakariki, Kaka Point, Kihi Kihi, most čez reko Pukaki….
In za konec naj vam povem, da imajo novozelandci najdaljše ime kraja na svetu:
Verjeli ali ne to je del maorske zgodbe, pa kaj Vam sploh razlagam, besede verjetno tudi vi ne znate izgovoriti pravilno.
Upam, da ste za nekaj časa odpotovali daleč stran in občutili čistoprave Maore.
Haere ra.
Goodbay.
Nasvidenje.
Eva Mahkovic
Januar 2009