Po zaključku gimnastične sezone in tekme za državno prvenstvo se je prileglo razmišljanje o odhodu na počitnice. Z družino potujemo po svetu in tako spoznavamo kulture in življenja na različnih celinah. Najlažje si počitnice v večjem obsegu privoščimo ravno okoli novega leta in januarja, pa čeprav smo vsi izredni ljubitelji smučanja. Tokrat smo si nadeli nahrbtnike ter za mesec dni odšli raziskovat otok Sulawesi.
Indonezija se razteza čez tri časovne pasove in je največji otoški arhipelag, saj jo sestavlja okoli 17.000 otokov. Največji odstotek prebivalstva od 240 milijonov živi na Javi, kjer je glavno mesto Jakarta (15 milj.), Borneu in Sumatri. Otok Sulavesi je eden večjih indonezijskih otokov, v značilni obliki črke k ali cveta orhideje, katerega seka ekvatorjeva linija. Noben del otoka ni dlje kot 90 km oddaljen od morja in ima preko 6000 km obale. Na njem živi le 13 milijonov prebivalcev.
Potovali smo iz severa na jug in ga spoznali v njegovi veličini. Pristali smo na severu otoka v Manadu, se kopali na črni obali vulkanskega peska. V nacionalnem parku Tangkoko v džungli poiskali male opice Tarsius Spectrum in črne Makake. Se sprehajali po robu vulkanskega kraterja, videli aktivne vulkane in občutili izbruh enega izmed njih. S pepelom posuta cesta nas je vodila na čez provinco Minahasa v Gorontalo od koder smo z trajektom krenili na koralne otoke Togian. Tam bosi uživali na malem otoku Kadidiri si ogledovali korale, pisane ribe in z nekaj domačini stopili v novo leto. Stara lesena brkača nas je peljala do Ampane, kjer smo zopet stopili na celino. Potovali dalje čez osrednji Sulavesi mimo jezera Poso. Se kopali v toplih slapovih Saulupe in nato dvignili v hribovito pokrajino Torajo. Na tridnevnem trekingu po riževih poljih spoznali njihovo vero in posebne hiše Togkonane. Se udeležili pogrebne slovesnosti in občutili njihovo kulturo. V Makassarju zaključili naše potovanje in se preko Katarja vrnili v mrzlo Slovenijo.
Spoznali smo male tople ljudi, ki s svojim nasmehom in pozitivno energijo živijo preprosto. Potrebujejo košček rodovitne zemlje za riž, kokosovo palmo ali cimetovec, da lahko plačajo šolnino kateremu izmed otrok. Šolarji nosijo šolske uniforme in so glede na razmere zelo urejeni. Šole so preproste barake z večjim igriščem. Ni dvoran, športnih objektov in klubov. Otroci se preprosto podijo za žogo in igrajo igre,ki si jih izmislijo sami. Vsi fantje so majhne kitaste postave ter za šalo splezajo na še tako visoko palmo. Na Sulawesiju je edini šport Sepak takraw, katerega imajo za svojega. Igra je najbolj podobna odbojki, igra se z pleteno malo žogo iz ratana. Žogo je potrebno odbijati čez mrežo, ki je malce nižje, vendar pri tem ne sme uporabljati rok. Pravijo, da so rojeni zanj in ne potrebujejo klubov. Igrajo ga na plaži in vsak otrok se ga nauči, ko shodi.
Zaradi nizke stopnje izobrazbe se ti ljudje po večini ne zavedajo kaj imajo v naravi. Začimbe, kakavovec, kava, sadje in riž jim prinaša le delež. Nekaj izvažajo a le v surovinah, nimajo predelovalne industrije. Plačljive so vse zdravstvene storitve zatorej se velikokrat raje obrnejo k vaškem zdravilcu.
Čudovito je stopiti v neznan svet med ljudi, ki ti ponudijo vse, pa čeprav se komaj preživljajo. Živeti v preprosti leseni kolibi, brez toalete, z črno kuhinjo je vsem, ki česa podobnega niso doživeli težko dojemljivo. A mi smo ob rižu uživali z njimi in se naučili zopet nekaj novega…